Vetrovi na Jadranu

Jadran, kot geografsko območje ima več faktorjev, ki vplivajo na razvoj vremena in vetrov. Eden bistvenih je ravno geografski položaj v odnosu do splošne zračne cirkulacije, t.i. zemeljskih vetrov. Zemeljski vetrovi so za razliko od lokalnih več ali manj stalni v določenih pasovih na površju planeta.

Na tečajih se zrak hladi, pritisk zato raste. Posledica je tako imenovani polarni maksimum. Ob ekvatorialnem pasu se zrak segreva ter razširja, zato smo na tem območju priča ekvatorialnemu minimumu. Zaradi zemeljske rotacije (ob ekvatorju pribl. 1670 km/h), nastane dodatno področje visokega zračnega pritiska med 30° in 40° geografske širine, ki jo poznamo kot subtropski pas. Med temi pasovi nastajajo vetrovi, ki pihajo s področij visokega proti področju nizkega zračnega pritiska. Zaradi zemeljske rotacije pa tej vetrovi zavijejo na severni polobli v desno, na južni polobli pa v levo. Posledica so ekvatorialni vetrovi, jih imenujemo Pasati, (Tradewinds) pihajo pa iz vzhoda proti zahodu.

Nam relevanten pas je med 40. in 60. vzporednikom, kjer pihajo zahodni vetrovi. V tem pasu so tudi v višinah pojavljajo vetrovi zahodni smeri, zato vreme s svojimi potujočimi depresijami in anticikloni večinoma prihaja k nam od zahoda in se odmika na vzhod. Tudi v primerih, ko dobimo vremenske spremembe z vzhoda, severa ali juga, se le-te skozi čas zopet  odmaknejo proti zahodu. Na tej premisi sloni tudi ena izmed možnih  “laičnih” metod napovedovanja vremena – opazovanje zahodne strani neba. Vetru določimo smer od koder piha, hitrost (m/s, Km/h, voz.) ter jakost izraženo v Beaufort-ih (Bf).

Beaufortova lestvica se uporablja v pomorstvu za ocenjevanje moči vetra in stanja morja, ki jo je leta 1806 razvil irski hidrograf in admiral sir Francis Beaufort.