Navtiki večinoma tako radi odhajamo na naša križarjenja ravno z namenom, da se oddaljimo od vseh motečih dejavnikov, ki nas spremljajo v vsakdanjem življenju. Dobesedno se odklopimo od piskajoče elektronike in socialnih omrežji, saj se le tako lahko resnično prepustimo vsem čarom morja. Kljub temu je zelo pomembno, da ima naše plovilo možnost stika z obalo, pa četudi se nahajamo sredi oceana. To je naša edina rešilna bilka v primeru, da gredo stvari hudo narobe. Pomorska komunikacija in z njo povezane naprave za komunikacijo z zunanjim svetom so danes v navtiki že skoraj samoumevne. Še posebej tiste, ki nam omogočajo večjo varnost. Seveda pa to ni veljalo od zmeraj. Navtična industrija seje morjala, tako kot vse ostale, naučiti iz lastnih napakah.

Kako slabo je v pomorstvu poskrbljeno za varnost se je navtični svet zavedel šele po potopitvi ladje RMS Titanic. Pri preiskovanju brodoloma so namreč odkrili celo vrsto napak in pomanjkljivosti, od katerih bi lahko vsaka zase preprečila ali pa vsaj omejila tako veliko izgubo človeških življenj kot smo ji bili priča. Kot nujen ukrep je bila ustanovljena konvencija SOLAS (Safety of life at sea – Zaščita človeških življenj na morju), ki je danes pomemben del IMO (International Maritime Organization – Mednarodna pomorska organizacija).

Pomembno je, da se pred našo plovbo po tujih vodah pozanimamo, kakšne so zahteve in predpisi na področju pomorske komunikacije in se s tem izognemo nepotrebnim zapletom. Izpit, za VHF GMDSS radjisko postajo, ki ga lahko opravljamo na Upravi RS za pomorstvo je mednarodno priznan in velja v vseh evropskih vodah z izjemo Republike Irske.